Janez 14. poglavje 16. Janezov evangelij. Naš dragi evangelij
1–31. Nadaljevanje Kristusovega poslovilnega pogovora z učenci: o Kristusovi odstranitvi k Očetu, o veri in ljubezni, molitvi, Svetem Duhu in miru.
14. poglavje vsebuje prvi tolažilni govor (Jn 13,31–38 je pravzaprav uvod vanj). V tem govoru Kristus okrepi omajani pogum učencev in jim obljubi mesto v bivališčih svojega Očeta, kjer bodo spet skupaj s Kristusom. Obenem Gospod razrešuje nekatere nesporazume, ki sta mu jih izrazila apostola Tomaž in Filip (vrstice 1–11). Nato jim, da bi pomiril učence, obljubi, da bo rotil Očeta, naj pošlje Svetega Duha Tolažnika učencem, hkrati pa reče, da se bo sam vrnil k učencem, in pojasni zmedenost Apostol Jude James. Na koncu učencem zagotovi, da jim bo Sveti Duh razjasnil vse, kar jim je trenutno nejasno in begajoče (vrstice 12–31).
Janez 14:1 Naj se vaše srce ne vznemirja; verjemite v Boga in verjemite vame.
Apostoli so bili zaradi kratkega pogovora med Gospodom in Petrom v skrajni zadregi (Jn 13,36-38). »Četudi bo Peter zatajil,« so mislili s strahom, »kaj jih potem čaka!« (Sv. Janez Zlatousti). Poleg tega je Gospod, kot je razvidno iz Lukovega evangelija, vsem povedal nekaj besed, ki jim niso bile jasne, o nekem boju, ki jih čaka (Lk 22,35-37). Zato Gospod začne svoj govor v tolažilnem tonu: »Naj se ne vznemirja vaše srce ...«. Tako kot prej morajo oni, apostoli, verovati v Boga in verovati v Boga, verovati v Njega, ki ga je Bog poslal, tj. v Kristusu. Apostoli so bili, tako kot Judje, že od otroštva vcepljeni v vero v Boga in ta vera bi morala služiti kot opora njihovi veri v Kristusa, ki je zdaj nekoliko omajana pod vplivom njegovih zadnjih besed o njegovem odhodu. Zahvaljujoč tej »dvojni« veri bodo apostoli premagali strah pred prihajajočimi odločilnimi dogodki.
Janez 14:2 V hiši mojega Očeta je veliko dvorcev. Če pa ne bi bilo tako, bi ti rekel: Pripravim ti prostor.
Janez 14:3 In ko grem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi, kjer sem jaz.
Še naprej tolaži apostole, kakor otroke, ki žalujejo zaradi ločitve od svojega ljubljenega očeta, jim Kristus razodeva, da jih bo kmalu spet videl. Zdaj gre, da bi jim pripravil prostor v hiši svojega Očeta.
"V očetovi hiši." Nebeško kraljestvo, ki ga Kristus tukaj imenuje hiša svojega Očeta, je prikazano kot ogromna kraljeva palača, v kateri živi vzhodni monarh s številnimi sinovi, pri čemer ima vsak od sinov svojo sobo.
"In če ne bi bilo tako, bi ti povedal." V skladu z rusko sinodalno izdajo s postavitvijo dvopičja na koncu te fraze naslednje besede ne ohranijo nobenega neodvisnega pomena, temveč le konec prejšnje fraze. S takim branjem pa se izraz v 3. vrstici zdi popolnoma nejasen: »in ko grem«. Konec koncev, glede na sinodalno branje, Gospod ni rekel učencem, da bo šel, ampak "bi rekel", če še ne bi bilo samostanov za učence. Nasprotno, če za besedami »jaz bi ti povedal« (kot je storjeno v slovanskem besedilu) postaviš piko, potem je pomen prvih besed 3. verza povsem jasen in povezava 3. verza z 2. je povsem naravno. Ob tem branju se pridobi naslednja misel: »Če ne bi bilo tako, t.j. če v nebesih pravzaprav ne bi bilo dvorcev, potem bi vam jaz, ki dobro vem vse v nebesih (Jn 3,11-13), o tem povedal in vas ne bi zavajal z neuresničljivimi sanjami. Toda ta bivališča nedvomno obstajajo in jaz grem celo v nebesa, da si lahko izbereš najboljše.”
"Pripravil bom prostor zate." Gospod, kot pravi apostol Pavel, se je pojavil kot naš predhodnik v nebesih (Heb 6,20), odprl nam je pot v nebeško kraljestvo.
"Pridem še." O kakšnem Kristusovem prihodu je tukaj govora? Gre za tisto zadnje, kar se bo zgodilo pred koncem sveta, ali za skrivnostni, duhovni prihod v Svetem Duhu? Zdi se, da tukaj ni mogoče razumeti ne enega ne drugega. Gospod tukaj ni mogel govoriti o prihodu na sodbo, ker je bil ta prihod, kot je vedel sam Kristus, zelo daleč, poleg tega pa se apostoli komajda tolažijo z mislijo na srečanje z Gospodom v daljni prihodnosti po njihovem vstajenju. ; Vsaj za Marto misel, da bo videla svojega brata »po« vstajenju mrtvih, ni imela pomirjujočega učinka (Jn 11,24-25). Tu tudi ni mogoče razumeti Gospodovega prihoda v Svetem Duhu-Tolažniku, ker Gospod še ni obvestil apostolov o svojem pošiljanju. Kako bi se lahko tolažili z nečim, česar še niso razumeli? Bolj verjetno je mnenje, da Gospod tukaj govori o svojem vstajenju, po katerem bo spet prišel k učencem: Gospod je o svojem vstajenju govoril učencem že prej (Matej 17,9; Marko 9 itd.). Toda s tem razumevanjem ostaja nerazumljiv naslednji izraz: »in vzel te bom k sebi ...« Po vstajenju učenci niso bili takoj vzeti h Kristusu. Zato je pravilneje verjeti, da Gospod tukaj ne govori o svojem prihodu k učencem šele po vstajenju, ampak na splošno o tem, da se bo prikazal učencem v trenutku njihove smrti in vzel njihove duše k večni počitek. Zato je sveti Štefan ob umiranju rekel: »Gospod Jezus! sprejmite mojega duha« (Apd 7,59; prim. 2 Kor 5,8; 1 Tes 4,17).
Janez 14:4 In kam grem, ti veš in ti poznaš pot.
Po nekaterih kodeksih se ta verz glasi takole: "In kam grem, ti veš pot do tistega kraja" (Loisy). S temi besedami Gospod spominja učence na svoje prejšnje govore o poti do nebeške slave (Jn 12,23, 30-33 itd.), ki poteka ravno po poteh trpljenja.
Janez 14:5 Tomaž mu je rekel: Gospod! ne vemo, kam greš; in kako lahko poznamo pot?
Apostol Tomaž, ki predstavlja tip človeka, ki je preudaren in počasen v veri, ki hoče imeti v vsem točne informacije, v tem primeru pa želi podrobno vedeti, prvič, kam vodi Kristus, in drugič, pot, po kateri bo šel Kristus. Z besedami »ne vemo« Tomaž tukaj očitno izraža željo apostolov na splošno in ne samo svojo. Apostoli očitno še vedno niso opustili ideje, da Gospod govori o nekakšnem potovanju v drugo državo.
Janez 14:6 Jezus mu reče: Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni.
Janez 14:7 Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta. In od zdaj naprej ga poznate in ste ga videli.
Kristus na Tomaževo vprašanje ne odgovori neposredno. To vprašanje uporablja samo kot priložnost, da apostole spomni na nauk o njegovem namenu (o vprašanju, ki mu ga je predlagal Tomaž, je zgoraj veliko govoril), Kristus je sam pot do resnice in življenja, ali z drugimi besedami , k Očetu, Bogu. Nekateri tolmači, na primer Silchenkov, menijo, da sta izraza "resnica" in "življenje" epiteta, ki jih Kristus uporablja zase: "Kristus je resnica sama - zunaj njega je vse lažno. On je življenje samo – zunaj njega ni življenja.« Toda takšna razlaga je v nasprotju z nadaljnjimi Kristusovimi besedami: »nihče ne pride k Očetu razen po meni«. Zakaj bi Kristus začel govoriti apostolom o tem, da bi morali iti k Očetu kot o nečem nujnem zanje, če pa so imeli v Kristusu vse brez Očeta? Ne, Kristus govori o Očetu kot o pravem cilju vseh človeških teženj. Ljudje težimo k večni slavi, v kateri biva Oče, Kristus pa je pot, ki vodi do tega visokega cilja.
"Če bi me poznal ..." Če bi apostoli prepoznali Kristusa v njegovem resničnem odnosu do Očeta, s katerim je v bistvu najtesnejši enosti, potem bi prepoznali Očeta. Jasno je, da Gospod priznava takšno spoznanje za apostole kot možno in zato meni, da je Tomažev argument (»ne vemo ... kako lahko vemo ...«) popolnoma neutemeljen: ne, lahko bi vedeti!
"In od zdaj naprej veš ..." Toda, ko je Gospod apostolom izrazil nekaj graje, jih je takoj potolažil. Tudi če nimajo popolnega spoznanja o Kristusu, četudi ga bolj ljubijo kot Učitelja-Mesija, je vendarle takšno spoznanje nekaj pozitivnega, pripeljalo jih bo do polnega spoznanja, katerega temelj je že postavljen (to je označeno z izrazom "od zdaj naprej"). Nekateri (na primer Goltsman) v zadnjih Kristusovih besedah vidijo le »optimistično predpostavko, ki ne ustreza resničnosti«: apostoli dejansko niso imeli takšnega znanja in v Kristusu niso videli Božjega Sina, zato tudi niso spoznati Očeta ... Toda s takim mnenjem se je nemogoče strinjati zaradi dejstva, da Gospod nadalje neposredno pravi, da je »razodel« ime Očeta apostolom (Jn 17,6), in to odkritje se je začelo dolgo časa nazaj.
Janez 14:8 Filip mu reče: Gospod! pokaži nam Očeta in zadostuje nam.
Apostol Filip je bil precej neodločna oseba in nagnjen k temu, da ga je vodilo mnenje drugih ljudi (Janez 6:7, 12:22). Kot da bi ves čas iskal zunanjo podporo zase. S to lastnostjo njegovega značaja je mogoče pojasniti dejstvo, da prosi Kristusa, naj njemu in drugim apostolom »pokaže« »Očeta«, tj. prosi za isto Bogojavljenje, ki ga je na primer Mojzes prejel na gori (2. Mojzesova 33:18). Potem bodo povsem mirni glede Kristusove usode.
Janez 14:9 Jezus mu reče: Toliko časa sem pri tebi, pa me ne poznaš, Filip? Kdor je videl mene, je videl Očeta; kako praviš, pokaži nam Očeta?
Z žalostnim občutkom Gospod opominja svojega učenca. Kdor s svojim duhom premišljuje Očeta v Sinu, je zanj vsaka zunanja manifestacija Boga neuporabna (prim. Jn 1,18). Če bi Filip poznal Jezusa, bi razumel, da je videti Njega kot videti Očeta.
Janez 14:10 Ali ne verjameš, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim od sebe; Oče, ki prebiva v meni, opravlja dela.
Kristus, ko je rekel, da je tisti, ki je videl Njega, videl Očeta, je seveda z videnjem mislil na vero.
»Videti« Očeta v Kristusu je enako kot »verjeti«, da Sin prebiva v Očetu, deluje v njegovem imenu in da Oče prebiva v Sinu na zelo resničen način, ki mu daje svojo moč. Tako se Očeta vidi le z vero; niti en smrtnik ni videl Boga na običajen način. Samo en Edinorojeni Božji Sin nam je povedal o Očetu (Janez 1:18). Zato Gospodovo vprašanje Filipu (ali ne veruješ?) vsebuje klic k veri. In Gospod utemeljuje ta klic na isti stvari, ki jo je prej nakazal Judom (Janez 5:19, 7:16, 8:23, 38), namreč na dejstvu, da vsi njegovi nauki in dejanja prihajajo od Očeta, slediti mu v vseh njegovih dejavnostih temelji na nevidnem Očetu (Janez 7:17, 8:28).
“Moja dela”, tj. vse čudeže, ki jih delam.
Janez 14:11 Verjemite mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa ni tako, potem Mi verjemite po samih delih.
Kristus sedaj kliče vse svoje učence, naj verjamejo v resničnost takšnega odnosa med Kristusom in Očetom – ne le Filipa.
"Če ni tako", tj. če se vam zdi Moje učenje o Sebi nezadostno, potem verjemite Mojim čudežem, ki pričajo o Moji prisotnosti pri Očetu. Gospod tako priznava potrebo po čudežih glede na določeno šibkost vere poslušalcev njegovega učenja, vendar je to seveda potrebno le na prvi stopnji obstoja Cerkve, potem takšna potrdila ne bodo potrebna.
Janez 14:12 Resnično, resnično, povem vam: Kdor vame veruje, bo delal, kar jaz opravljam, in večja dela od teh bo opravljal, ker jaz grem k svojemu Očetu.
Če se zdaj vrnemo k Njegovi nalogi – tolažiti in spodbujati apostole, ki ostajajo v svetu, ki jim je tuj in sovražen – Gospodova prva tolažba (vrstice 12–14) je zanje dejstvo, da bodo nadaljevali Njegovo delo in hkrati spremljali svoje pridiganje s čudeži, ki so celo večji od tistih, ki jih je ustvaril Kristus. To seveda ne pomeni, da bodo imeli apostoli večjo čudežno moč, kot jo ima Kristus, ampak nakazuje rezultat znamenj, ki jih bodo izvajali. Zahvaljujoč posebnim novim razmeram tistega časa, razmeram, ki niso obstajale v Kristusovih dneh, bodo imeli njihovo oznanjevanje in čudeži izjemen uspeh. Tudi če so to čudeži in se ne zgodijo na sferi videza, temveč v skritih globinah človeškega duha, jih bodo v vsakem primeru spremljale izjemno velike posledice. Za izvedbo takšnih čudežev sta potrebna dva pogoja: 1) apostoli morajo trdno verovati v Kristusa (»tisti, ki veruje vame«) in 2) Kristus mora zdaj iti k svojemu Očetu, da bi od Očeta poslal obilje čudežnih moči ("zato grem k svojemu Očetu."
Janez 14:13 In če kar koli prosite Očeta v mojem imenu, bom to storil, da bo Oče poveličan v Sinu.
Apostoli pa bodo delali čudeže le, ko bodo Boga prosili v Kristusovem imenu. Toda kaj pomeni "v mojem imenu"? Nekateri menijo, da je ta izraz enakovreden izrazu apostola Pavla »v Kristusu«, saj v tem vidijo označbo razpoloženja, v katerem je molivec (Lutardt), drugi pa vidijo tukaj preprosto znak pripadnosti molivca k Kristusova cerkev (P. Kristus).
Bolj verjetna je razlaga, ki jo najdemo že pri sv. Janezu Zlatoustemu in blaženem Teofilaktu in so jo sprejeli nekateri najnovejši razlagalci. Ta razlaga, ki temelji na glavnem pomenu, ki ga ima ta izraz v Novi zavezi in v sedemdeseterih, ga razume v smislu »pri uporabi« ali »pri klicanju Kristusovega imena« (Heitmuller). Povezava, ki nedvomno obstaja med 12. in 13. verzom, nas prisili, da se strinjamo s tem razumevanjem: 12. verz govori o čudežih, ki jih bodo naredili apostoli, tukaj pa kaže, kako bodo te čudeže izvedli. Vidimo namreč, da so apostoli, ko so delali čudeže, klicali Jezusovo ime (Apd 3,6). Jasno je, da se mora molitev, ki je sestavljena iz klicanja Jezusovega imena, vedno strinjati z njegovo voljo (1 Janez 5,14).
"To bom naredil." Izpolnitelj prošnje ni Oče, ampak Kristus. S temi besedami Kristus izraža zavest o svoji najtesnejši enosti z Bogom v bistvu – zavest, ki je prežemala vse Kristusove govore. Zaradi tega se kristjan do Očeta in Kristusa v svojih molitvah do istovetnosti dotakne enako.
Janez 14:14 Če kar koli prosite v mojem imenu, bom to storil.
Misel, izraženo v prejšnjem verzu, glede na njen poseben pomen za apostole, glede na njen posebno tolažilni pomen, Kristus ponavlja, kot da bi jo utrdil v mislih učencev.
Janez 14:15 Če me ljubiš, se drži mojih zapovedi.
Druga tolažba (vrstice 15–17) je obljuba Tolažnika. Kristus to tolažbo predhodi s spodbudo, naj izpolnjujemo njegove zapovedi (prim. vrstice 21, 23, 24). To je potrebno kot pogoj za apostole, da so lahko vredni prejetja Svetega Duha. Lahko tudi verjamemo, da Gospod govori tukaj, kot zgoraj (vrzi 13-34), kot kralj, ki vzpostavlja svoje kraljestvo, katerega zakone morajo spoštovati njegovi podaniki.
Janez 14:16 In jaz bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo z vami vekomaj,
Janez 14:17 Duha resnice, ki ga svet ne more sprejeti, ker ga niti ne vidi niti ga ne pozna; in vi ga poznate, saj ostaja pri vas in bo v vas.
Ko bodo apostoli izpolnili svojo dolžnost, bosta Kristus (»in jaz«) izpolnila svoje delo v zvezi z njimi. Molil bo k Očetu in Oče jim bo poslal drugega Tolažnika, da bo ostal z njimi za vedno.
"Tolažnik" - v grščini Paraklitos(παράκλητος). Sprva je ta beseda pomenila osebo, poklicano na pomoč, zagovornika (vendar ne v smislu navadnega odvetnika, ampak v smislu prijatelja, ki gre prosit sodnika za svojega prijatelja, obtoženega nekega zločina). Potem pa je, zlasti med Judi, ki jim je ta beseda prišla iz grškega jezika v obliki "Peraklet", začela pomeniti tolažnika, svetovalca, ki je osebi v težki situaciji pokazal, kako se najbolje rešiti iz te situacije. Očetje in učitelji vzhodne Cerkve dajejo temu izrazu natančen pomen »tolažnika«.
Takšen svetovalec in prijatelj učencev je bil doslej sam Kristus, čeprav se v evangeliju ne imenuje Tolažnik. Zdaj pa bo namesto Kristusa, ki se je oddaljil od apostolov, k njim prišel drug Tolažnik ali svetovalec, prijatelj. Iz tukajšnje primerjave Kristusa in drugega Tolažnika sklepajo tako stari kot večina najnovejših razlagalcev (Kestlin, Hoffmann, Weiss itd.), da je v tem nauk o Svetem Duhu kot samostojni osebi. Drugi tolmači (de-Vette, Schenkel) pa so zmedeni zaradi dejstva, da je v poglavjih 15–16 Kristusova vrnitev prikazana tako, da sovpada s prihodom Duha Tolažnika. Toda ta zmeda je neutemeljena, saj obstaja podoben odnos med Očetom in Logosom: Oče prebiva v Sinu, Sin pa razodeva Očetovo voljo, kar pa ne preprečuje vsem razlagalcem, da Sina prepoznajo kot ločeno osebo. Tako bo Kristus deloval po Duhu Tolažniku in v njem prišel k apostolom. Apostol Pavel torej meni, da je mogoče poistovetiti prebivanje Božjega Duha v vernikih s prebivanjem Kristusa samega (Rim 8,9-10).
"Duh resnice." Nekateri (na primer Schantz) v tem vidijo samo navedbo delovanja Duha v odnosu do apostolov, ki jih bo učil vse resnice. Toda tukaj je samo bistvo Duha precej definirano: On je resnica sama, kot enobistven z Očetom in Sinom. Vendar s tem, ko imenuje Svetega Duha Duha resnice in samega sebe neposredno resnico (6. verz), hoče Gospod s tem povedati, da je ta Duh Njegov Duh (sv. Ciril Aleksandrijski).
Ko pojasnjuje pomen Duha resnice, Gospod dodaja, da ga svet, ki je v neveri in zmoti, ne more zaznati niti s čutili (»ne vidi«) niti z notranjim razsvetljenjem (»ne ve«). Nasprotno, apostoli, ki imajo pravilne krščanske ideje (»veš«), že poznajo Duha, ki zdaj prebiva z njimi. "In to bo v tebi" - tukaj je treba po mnenju nekaterih avtoritativnih kritikov (Goltzman) namesto ἔσται ("to bo") brati ἐστίν ("in to je v tebi"). Tako po tem branju Gospod s posebno močjo (v ta namen sta uporabljena dva sopomenska glagola »prebivati« in »obstajati«) govori, da je ta Duh že v učencih. Toda ob takem branju se zdi nepotrebno poslati Duha apostolom v prihodnosti, po Kristusovem odhodu od njih. Poleg tega vezniki, uporabljeni tukaj v grškem besedilu, vsebujejo tudi osnovo za prepričanje o razliki med tukaj uporabljenimi glagoli. Namreč, pri glagolu »prebivati« (μένει) je zaimek s predlogom παρά - »pri«, pri glagolu »hote« pa zaimek s predlogom ἐν - »v«. Iz tega sledi, da je od obeh možnih branj bolje sprejeti tisto, ki obstaja v našem besedilu in v 8. izdaji Tischendorfa, tj. branje »bo« (ἔσται). Gospod je očitno želel povedati, da je Duh, ki bo poslan apostolom, delno in zdaj že nekoliko blizu njih zaradi dejstva, da seveda stojijo blizu Kristusa, v katerem so darovi Duha v izobilju. (Janez 3:34). Toda Duh zdaj prebiva le pri učencih in čez čas bo že prebival v njih, kot oživljajoča in prenavljajoča sila.
Janez 14:18 ne bom vas pustil sirot; pridem k tebi.
Tu se začne tretja tolažba (vrstice 18–21), sestavljena iz obljube srečanja med Kristusom in apostoli. Gospod bo svoje učence za nekaj časa pustil sirote, prišel bo k njim - prišel bo najprej po svojem vstajenju (Jn 20,19.26), nato pa v tistih pojavih notranjega življenja apostolov, ki so ga apostoli dejansko videli pred svojimi duhovnimi očmi Božjega Sina (glej Gal 2,20). Nekateri (očetje zahodne cerkve in najnovejši tolmači, npr. Tsang) ta odlomek razumejo kot prerokbo o drugem prihodu Kristusa, ki bo sodil svet; s takšno razlago se ne moremo strinjati, ker ob drugem prihodu Gospod bo prišel na svet nasploh in ne samo k svojim učencem. Razlaga škofa Mihaela je bolj verjetna, da se to nanaša na Kristusov prihod v Svetem Duhu, vendar ta predpostavka ni povsem ustrezna, saj se s tem izgubi poseben značaj tretje tolažbe, po kateri se razlikuje od druge.
Janez 14:19 Še malo in svet Me ne bo več videl; in videli me boste, kajti jaz živim in vi boste živeli.
"Mir", tj. tisti, ki ne verujejo v Kristusa, bodo kmalu izgubili možnost videti Kristusa, kajti svet gleda le s čutnimi očmi, Kristus pa se bo umaknil iz sveta čutno opazovanih pojavov. Nasprotno, verniki, katerih duhovne oči so odprte za opazovanje nadčutnih pojavov, bodo videli Kristusa ali pa ga bodo videli še naprej, kljub temu, da se bo oddaljil od njih. Razlog za to je, da Kristus kot resnično živi (ζῶ) živi nenehno, večno in smrt ne more prekiniti Njegovega življenja. Še več, daje tudi svojim učencem takšno življenje, kot je v njem (καὶ ὑμεῖς ζήσετε).
Janez 14:20 Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v svojem Očetu in vi v meni in jaz v vas.
"Tistega dne". Gospod s tem izrazom ne označuje samo en dan, ampak celotno obdobje delovanja apostolov v novih razmerah, v katerih so se znašli po Kristusovem vstajenju in spustu Svetega Duha na binkošti. Tukaj je nemogoče videti, tako kot Goltsman, navedbo celotne zgodovine obstoja Kristusove Cerkve do konca sveta, ker se v tem primeru izgubi poseben odnos te tolažbe do apostolov, pa vendar namenjena je bila predvsem njim, ne pa vernikom vseh naslednjih obdobij.
»Spoznali boste, da sem jaz v Očetu ...« Znanje tukaj pomeni izkustveno ali na podlagi izkušenj. Apostoli bodo prejeli to spoznanje iz Kristusovih prikazovanj po vstajenju (Janez 20,21; Apostolska dela 1,3), iz pričevanja ali pričevanja angelov, ki so se prikazali takoj po Kristusovem vstajenju in vnebohodu, in končno iz lastna notranja izkušnja apostolov, ki so po Kristusovem vstajenju začutili, da med Kristusom in Očetom ter med njimi in Kristusom obstaja najtesnejše občestvo.
Janez 14:21 Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; in kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče; in ljubil ga bom in se mu sam prikazal.
Kristus tukaj nekoliko razširi krog oseb, ki so lahko vredni, tako kot apostoli, Njegovih nastopov, pravi, da je treba za to, da bi bil vreden takšnega videza, upoštevati Kristusove zapovedi. S takšnim izpolnjevanjem zapovedi človek pokaže svojo ljubezen do Kristusa in zaradi te ljubezni ga bosta ljubila tako Oče kot Kristus, ki se bosta takšni osebi prikazala. »Tisti, ki resnično ljubi, ne more dolgo ostati brez zmenka« (nadškof Inocenc).
Janez 14:22 Juda - ne Iškarijot - mu reče: Gospod! Kaj je tisto, kar hočeš razodeti Sebe nam in ne svetu?
Tu je Gospodov govor spet prekinjen. Apostol Juda, ki ga evangelist razlikuje od omenjenega v Janezu. 13 Juda Iškarijot, ne razume, zakaj se Kristus želi prikazati samo apostolom. Zelo verjetno je Juda v prejšnjih Kristusovih besedah videl znamenje njegovega drugega prihoda, ki so ga učenci pričakovali v kratkem, zato se mu je zdelo nenavadno, da je Kristus ob tem drugem prihodu, ki ga je sam prikazal kot prihod v slavi (Matej 25:31), se bo pojavil samo tistim, ki verujejo vanj.
O apostolu Judu (Jakobu) glejte komentarje k Mat. 10:3. Nekateri (na primer Silčenkov) tu vidijo navedbo ne apostola, temveč Gospodovega brata Jude (»Poslovalni pogovor«, str. 191), vendar se s tem mnenjem ne moremo strinjati, ker v celotnem pogovoru Gospod nagovarja le apostoli, ki jih je izbral (Jn 15,16.19), in Gospodovi bratje pred njegovim vstajenjem »niso verovali vanj« (Jn 7,5).
Janez 14:23 Jezus je odgovoril in mu rekel: »Kdor me ljubi, bo držal mojo besedo; in Moj Oče ga bo ljubil in Mi bomo prišli k njemu in naredili svoje bivališče pri njem.
Janez 14:24 Kdor me ne ljubi, se mojih besed ne drži; Beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak Očeta, ki me je poslal.
Gospod v odgovoru Judu pravi, da lahko nastop Njega in Očeta sprejmejo samo tisti, ki ljubijo Kristusa in držijo njegovo besedo. Medtem pa svet seveda nima takšne ljubezni - kako se mu lahko prikaže Gospod?
"Prišli bomo k njemu ..." Kot popotnika prihajata Oče in Sin iz nebes, da bi našla zavetje pod streho osebe, ki ljubi Kristusa. Gospod si sposodi to podobo iz tistih mest v Stari zavezi, kjer je bila teokratična ideja o Božji navzočnosti v njegovem ljudstvu prikazana na ta način (2 Mz 25:8, 29:45; Mz 26:11-12, Ezek. 37:26-27).
"Kdor me ne ljubi ..." Ideja, izražena pozitivno v prejšnjem verzu, se tukaj ponavlja negativno, da bi natančneje določili, kaj je Kristus mislil z "mirom" v 22. verzu. »-« svet je vse, kar ne ljubi Kristusa in se ne drži njegovih besed ali sprejema njegovih naukov (prim. Jn 12,48). Treba je opozoriti, da so pri Janezu, tako v evangeliju kot v pismih, vsi ljudje razdeljeni v samo dve kategoriji: nekateri ljubijo Kristusa in izpolnjujejo njegove zapovedi, drugi ne ljubijo in ne izpolnjujejo njegovih zapovedi. Med enim in drugim ni srednje poti in tako bi moralo biti, kajti Kristus je po Janezovem prepričanju prava luč, sonce, in sonce se lahko vidi ali ne vidi, ne more ga biti. povprečen odnos do sonca! In, seveda, videči vidijo, drugi - slepi - ne vidijo. Nevernike je torej po Janezu treba šteti za slepe v duhovnem smislu. Ko Oče in Sin »prideta« k neverniku, Kristus tega ne reče. Lahko domnevamo, da je tu mislil na sestop ali prihod v Svetem Duhu. Prišel bo Sveti Duh in hkrati se bo v tistih, ki so ga sprejeli, začelo bivališče tako Očeta kot Sina.
Janez 14:25 Te stvari sem ti povedal, ko sem bil pri tebi.
Janez 14:26 Toda Tolažnik, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo vsega naučil in vas spomnil na vse, kar sem vam povedal.
V zaključku (25.–31. vrstica) prvega govora Gospod najprej pove, da On osebno na tem mestu konča poučevanje apostolov, ker meni, da je Njegovo bivanje med njimi končano (»rečeno« - pretekli dovršni napeto). Apostolom daje nadaljnjo tolažbo in opomin k Duhu Tolažniku, ki jim ga bo poslal Oče.
»V mojem imenu« (ἐν τῷ ὀνόματί μου). Ta izraz je tukaj, tako kot v 13. verzu, razumljen drugače. Nekateri pravijo, da Gospod govori o pošiljanju Duha, »da nadaljuje njegovo delo«, drugi prevajajo »namesto mene«, vendar je najbolj naravno ohraniti enak pomen tega izraza, kot ga ima v 13. vrstici, tj. bo poslal "ko boste poklicali moje ime."
"Nauči te vse." Gospod razlikuje med »tem« in »vsem«. »Te stvari«, je rekel sam (25. verz), »vse« jim bo razložil Duh Tolažnika. Gospod jim je veliko ponudil v fragmentarni in ne dovolj jasni obliki (prim. Jn 2,22; 7,17; 13,7.36), Duh pa bo dopolnil Kristusov nauk in v njem osvetlil tisto, kar je ostalo nedoumljivo. učencem. Vendar to ne bo preprosto opominjanje in razlaga le tistega, kar učenci že vedo. Ne, Duh bo v apostolih prebudil ustvarjalno misel, ki se bo izrazila v različnih literarnih delih (evangeliji, pisma). Tu je mogoče videti tudi osnovo za kasnejše delovanje od Boga navdihnjenih apostolov na področju cerkvene strukture. Sveti Duh bo Cerkvi na vseh področjih krščanskega mišljenja in življenja pomagal hoditi po poti, ki ji jo je pokazal Kristus sam.
Janez 14:27 Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne kakor svet daje, jaz vam dajem. Naj se vaše srce ne vznemirja in naj se ne boji.
Z besedami »pojdite v miru« so v Stari zavezi pogosto pobožni in celo preprosti ljudje, ki so poznali spodobnost, nagovarjali tiste, s katerimi so se ločili (1 Sam 1,17, 20,42, 29,7). Takšno slovo je bilo v Kristusovem času tudi običaj med Judi (Mr 5,34; Lk 7,50; Jakob 2,16). In Gospod, ko se loči od svojih učencev, se poslovi na običajen način. A hkrati dodaja, da v njegovih ustih to voščilo ni preprosta želja, ki se pogosto ne uresniči, ko ga navadni ljudje izrečejo, ampak pravi dar miru, poleg tega pa takšen, kot je vladal v njegovi lastni duši ( "Moj mir"). Tako kot je bil vladar življenja in ga je dajal, komur je hotel (prim. Jn 5,21), tako je tudi vladar sveta, ki ga sedaj daje svojim apostolom kot najnujnejši zaklad zanje. S tem mirom jih ne bo strah v svetu niti po odstranitvi Kristusa.
Janez 14:28 Slišali ste, da sem vam rekel: Zapuščam te in pridem k tebi. Če bi me ljubili, bi se veselili, da sem rekel: grem k Očetu; kajti moj Oče je večji od mene.
Toda vsi učenci so žalostni. Gospod vidi, da se zdi, da ga sploh ne poslušajo, in zato napol vprašujoče reče: »Ali ste slišali ...«, tj. kaj je to? Ali me nisi slišal reči, da bom spet prišel k tebi? Zakaj izgubiti srce?
"Če bi me ljubil ..." Da bi učence opogumil med prihajajočo ločitvijo, se Gospod obrne na njihovo ljubezen, za katero se je zdelo, da jo imajo, a kot da zdaj v njihovih dušah sploh ne daje svojega glasu. Ljubezen apostolov do Kristusa, če bi bila prava ljubezen, bi jih spodbudila, da so voljno pristali na kratko ločitev od Kristusa, da bi mu dali priložnost, da se povzpne k nebeškemu Očetu in prejme poveličanje, ki mu pripada: ljubimec vedno žrtvuje svoje interese v korist svoje ljubljene.
"Moj Oče je večji od mene." Nekateri cerkveni očetje in učitelji (sv. Ciril Aleksandrijski, Atanazij Aleksandrijski, blaženi Avguštin) vidijo v teh besedah primerjavo stanja Kristusa kot Bogočloveka s slavo, v kateri nenehno prebiva Bog Oče. Slednje je s človeškega vidika seveda višje od stanja Sina v Njegovem zemeljskem življenju. Drugi (npr. sv. Vasilij Veliki, Gregor Teolog, sv. Janez Damaščan) vidijo tu razodetje misli o izvoru Sina od Očeta, ki je »vino in začetek Njega, ki je rojen iz Njega." Druga razlaga je tu neustrezna, ker Kristusove besede v tem primeru ne nakazujejo več razloga, zakaj naj bi se učenci veselili odstranitve Kristusa k Očetu: če je Sin vedno manjši od Očeta, kakšen pomen ima potem da gre k Očetu? Ali je res pomembno - On ostaja manjši (Silchenkov, str. 212)? Tako ostane sprejeti prvo razlago. Dejansko Kristusova smrt ni samo žalosten, ampak tudi vesel dogodek, saj označuje začetek odhoda Kristusa Bogočloveka k Bogu Očetu in njegovo popolno poveličanje med človeštvom (Znamensky, str. 318). Stanje ponižanja se konča in začne se stanje poveličevanja, ki se med seboj ne primerja neposredno, temveč »skozi primerjavo samih nosilcev teh stanj« (Silčenkov, str. 212).
Janez 14:29 In glej, povedal sem ti o tem, preden se je zgodilo, da bi verjel, ko se bo zgodilo.
Janez 14:30 Ni dolgo, da govorim s tabo; Kajti princ tega sveta prihaja in nima ničesar v meni.
Janez 14:31 Toda da bi svet spoznal, da ljubim Očeta in kakor mi je Oče zapovedal, tako delam: vstani, pojdiva od tod.
Vse, kar je bilo do sedaj povedano učencem, je bilo namenjeno temu, da jim da oporo, da preživijo težke preizkušnje, ki so jih čakale. Naj se tedaj spomnijo, kaj jim je rekel Gospod: zanje se te preizkušnje ne bodo zdele posebej težke, ker je Gospod že pripravil učence nanje. Gospod bi jim lahko še naprej govoril, a čas se izteka. Vladar tega grešnega sveta, sovražnega Kristusu, Satan, prihaja v osebi izdajalca in vodi s seboj odred vojakov (prim. Jn 13,2.27).
Ker bi ta beseda lahko še povečala grozo učencev, Gospod, da bi jih pomiril, pravi, da satan, ki ima tako veliko oblast nad svetom, nima dejanske moči nad njim: v Kristusu ni oporne točke za dejanja Satan – greha ni. Gospod bi lahko odgnal Satana od sebe, vendar tega noče storiti. Iz ljubezni do Očeta, čigar volja je, da Kristus umre za ljudi, gre On sam naproti Gospodu smrti, ki prinaša smrt tudi Njemu.
"Vstani, pojdiva od tod." To je le vabilo, na katerega pa se dijaki očitno niso odzvali in so ostali na svojih mestih. Nobenega razloga ni za domnevo (tako kot škof Mihael), da je bil naslednji govor izrečen na poti; nasprotno, o odstranitvi iz zgornje sobe se govori samo pri Janezu. 18:1. Zato je Gospod spet začel tolažiti učence in v njih prebuditi pogum.
1 Naj se vaše srce ne vznemirja; verjemite v Boga in verjemite vame.
2 V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če pa ne bi bilo tako, bi ti rekel: Pripravim ti prostor.
3 In ko grem in vam pripravim prostor, pridem spet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.
4 Toda kam grem, ti veš in poznaš pot.
5 Tomaž mu je rekel: Gospod! ne vemo, kam greš; in kako lahko poznamo pot?
6 Jezus mu je rekel: Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni.
7 Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta. In od zdaj naprej ga poznate in ste ga videli.
8 Filip mu reče: Gospod! pokaži nam Očeta in zadostuje nam.
9 Jezus mu je rekel: »Toliko časa sem že pri tebi, pa me ne poznaš, Filip?« Kdor je videl mene, je videl Očeta; kako praviš, pokaži nam Očeta?
10 Ali ne verjameš, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim od sebe; Oče, ki prebiva v meni, opravlja dela.
11 Verjemite mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa ni tako, potem Mi verjemite po samih delih.
12 Resnično, resnično, povem vam: Kdor vame veruje, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi on opravljal, in večja dela od teh bo opravljal, ker jaz grem k svojemu Očetu.
13 In kar koli boste prosili Očeta v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu.
14 Če kar koli prosite v mojem imenu, bom to storil.
15 Če me ljubite, spolnjujte moje zapovedi.
16 In jaz bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal z vami vekomaj,
17 Duh resnice, ki ga svet ne more sprejeti, ker ga niti ne vidi niti ga ne pozna; in vi ga poznate, saj ostaja pri vas in bo v vas.
18 Ne bom vas pustil sirot; pridem k tebi.
19 Še malo in svet me ne bo več videl; in videli me boste, kajti jaz živim in vi boste živeli.
20 Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v svojem Očetu in vi v meni in jaz v vas.
21 Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; in kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče; in ljubil ga bom in se mu sam prikazal.
22 Juda, ne Iškarijot, mu je rekel: Gospod! Kaj je tisto, kar hočeš razodeti Sebe nam in ne svetu?
23 Jezus je odgovoril in mu rekel: »Kdor me ljubi, bo držal mojo besedo; in Moj Oče ga bo ljubil in Mi bomo prišli k njemu in naredili svoje bivališče pri njem.
24 Kdor me ne ljubi, se mojih besed ne drži; Beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak Očeta, ki me je poslal.
25 To sem vam govoril, ko sem bil pri vas.
26 Toda Tolažnik, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in vas spominjal vsega, kar sem vam rekel.
27 Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne kakor svet daje, jaz vam dajem. Naj se vaše srce ne vznemirja in naj se ne boji.
28 Slišali ste, da sem vam rekel: Grem od vas in pridem k vam. Če bi me ljubili, bi se veselili, da sem rekel: grem k Očetu; kajti moj Oče je večji od mene.
29 In glejte, povedal sem vam te stvari, preden so se uresničile, da bi verjeli, ko se uresničijo.
30 Malo je že, da govorim s teboj; Kajti princ tega sveta prihaja in nima ničesar v meni.
31 Da pa svet spozna, da ljubim Očeta in kakor mi je Oče zapovedal, tako delam: vstani, pojdimo od tod.
2 V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če pa ne bi bilo tako, bi ti rekel: Pripravim ti prostor.
3 In ko grem in vam pripravim prostor, pridem spet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.
4 Toda kam grem, ti veš in poznaš pot.
5 Tomaž mu je rekel: Gospod! ne vemo, kam greš; in kako lahko poznamo pot?
6 Jezus mu je rekel: Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni.
7 Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta. In od zdaj naprej ga poznate in ste ga videli.
8 Filip mu reče: Gospod! pokaži nam Očeta in zadostuje nam.
9 Jezus mu je rekel: »Toliko časa sem že pri tebi, pa me ne poznaš, Filip?« Kdor je videl mene, je videl Očeta; kako praviš, pokaži nam Očeta?
10 Ali ne verjameš, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim od sebe; Oče, ki prebiva v meni, opravlja dela.
11 Verjemite mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa ni tako, potem Mi verjemite po samih delih.
12 Resnično, resnično, povem vam: Kdor vame veruje, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi on opravljal, in večja dela od teh bo opravljal, ker jaz grem k svojemu Očetu.
13 In kar koli boste prosili Očeta v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu.
14 Če kar koli prosite v mojem imenu, bom to storil.
15 Če me ljubite, spolnjujte moje zapovedi.
16 In jaz bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal z vami vekomaj, 17 Duha resnice, ki ga svet ne more sprejeti, ker ga ne vidi in ne pozna; in vi ga poznate, saj ostaja pri vas in bo v vas.
18 Ne bom vas pustil sirot; pridem k tebi.
19 Še malo in svet me ne bo več videl; in videli me boste, kajti jaz živim in vi boste živeli.
20 Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v svojem Očetu in vi v meni in jaz v vas.
21 Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; in kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče; in ljubil ga bom in se mu sam prikazal.
22 Juda, ne Iškarijot, mu je rekel: Gospod! Kaj je tisto, kar hočeš razodeti Sebe nam in ne svetu?
23 Jezus je odgovoril in mu rekel: »Kdor me ljubi, bo držal mojo besedo; in Moj Oče ga bo ljubil in Mi bomo prišli k njemu in naredili svoje bivališče pri njem.
24 Kdor me ne ljubi, se mojih besed ne drži; Beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak Očeta, ki me je poslal.
25 To sem vam govoril, ko sem bil pri vas.
26 Toda Tolažnik, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in vas spominjal vsega, kar sem vam rekel.
27 Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne kakor svet daje, jaz vam dajem. || Naj se vaše srce ne vznemirja in naj se ne boji.
28 Slišali ste, da sem vam rekel: Grem od vas in pridem k vam. Če bi me ljubili, bi se veselili, da sem rekel: grem k Očetu; kajti moj Oče je večji od mene.
Janez 14:27
Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem; ne kakor svet daje, jaz vam dajem. Naj se vaše srce ne vznemirja in naj se ne boji.
Sveto pismo. Stara in Nova zaveza. Sinoidalni prevod. Svetopisemska enciklopedija.. arh. Nikifor. 1891.
Poglejte, kaj je »Evangelij po Janezu 14:27« v drugih slovarjih:
Duh diha, kjer hoče. Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi bil svet po njem rešen. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. Kdor greši, je suženj greha. Če pšenično zrno pade v zemljo in ne umre ... Konsolidirana enciklopedija aforizmov
Papirus P52, ki vsebuje enega najstarejših rokopisov Janezovega evangelija, je datiran iz leta 125. Evangelij po Janezu (grško... Wikipedia
Janezov evangelij- verjetno napisano v Efezu leta 70 100 našega štetja. Očitno predvideva, da so bralci seznanjeni z ostalimi evangeliji. Tako na primer v Janezu. 3:24 je zaprtje Janeza Krstnika omenjeno kot dejstvo, ki je znano bralcem. Očitno je bilo ... Slovar svetopisemskih imen
I. KLJUČ DO EVANGELIJA Ključ do E. od I. najdemo v 1. Janezovem 1:1,3: Kar smo videli s svojimi očmi, kar smo gledali in česar so se naše roke dotaknile, Beseda življenje...izjavljamo vam. Samo oprijemljivost večnega omogoča oznanjevanje evangelija o njem; ne bodi to... Brockhausova svetopisemska enciklopedija
EVANGELIJ PO JANEZU- glej članke Evangelij; Janez Teolog... Pravoslavna enciklopedija
- »V začetku je bila Beseda« ... Pričevanje Janeza Krstnika o resnični Luči. Janez kaže na Jezusa kot na Božje Jagnje. Klic prvih apostolov...
In to je Janezovo pričevanje, ko so Judje poslali duhovnike in levite iz Jeruzalema, da bi ga vprašali: kdo si? Janez 5:33 ... Sveto pismo. Stara in Nova zaveza. Sinodalni prevod. Svetopisemska enciklopedija arh. Nikiforja.
Eden od dveh, ki sta slišala od Janeza [o Jezusu] in mu sledila, je bil Andrej, brat Simona Petra ... Sveto pismo. Stara in Nova zaveza. Sinodalni prevod. Svetopisemska enciklopedija arh. Nikiforja.
Nikodem pride ponoči k Jezusu; "Moraš se znova roditi"; "Bog je tako ljubil svet." Nadaljnje pričevanje Janeza Krstnika o Jezusu ... Sveto pismo. Stara in Nova zaveza. Sinodalni prevod. Svetopisemska enciklopedija arh. Nikiforja.
Zdravljenje v soboto bolne osebe v kopeli; Judje obtožujejo Jezusa. Jezusov odgovor: Oče in Sin; Janezovo pričevanje in Sveto pismo... Sveto pismo. Stara in Nova zaveza. Sinodalni prevod. Svetopisemska enciklopedija arh. Nikiforja.
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Pregovori 8:22 1. Janezov 1:1 1. Janezov 1:2 ... Sveto pismo. Stara in Nova zaveza. Sinodalni prevod. Svetopisemska enciklopedija arh. Nikiforja.
knjige
- Janezov evangelij, Bruce Milne. Ta knjiga bo izdelana v skladu z vašim naročilom s tehnologijo Print-on-Demand. Janezov evangelij je imel neprecenljiv vpliv na človeško zgodovino. Njene strani se zaključujejo...
- Evangelij po Janezu, Milne B.. Evangelij po Janezu vsebuje etično in duhovno silo, ki je skozi stoletja povzročila politične spremembe, spremenila družbo in ljudi.. Knjiga se osredotoča na...
Jezus je pot k Očetu
1 Jezus je rekel: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verjemite v Boga in verjemite vame.2 V hiši mojega Očeta je veliko sob. Če ne bi bilo tako, bi vam povedal. Tja grem, da ti pripravim prostor.3 In ko grem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel s seboj, da boste tam, kjer sem jaz.4 Poznaš pot, ki vodi tja, kamor grem."
5 Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako lahko poznamo pot?"
6 Jezus je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne bo prišel k Očetu razen po meni.7 Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta. In od tega dne naprej ste ga poznali in videli.”
8 Filip je rekel: "Gospod, pokaži nam Očeta in to nam bo dovolj."
9 Jezus je odgovoril: »Toliko časa sem med vami, pa me še vedno ne poznaš, Filip? Kdor je videl mene, je videl tudi Očeta. Kako lahko rečeš: »Pokaži nam Očeta«?10 Ali verjameš, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besede, ki vam jih govorim, niso od mene: Oče, ki prebiva v meni, opravlja svoja dela.11 Verjemite Mi, ko rečem, da je Oče v Meni in Jaz sem v Očetu. In če ne verjamete v to, potem verujte po Mojih delih.12 Resnično, povem vam: Kdor vame veruje, bo mogel storiti, kar sem jaz storil, in še več, kar sem jaz storil, odkar grem k Očetu.13 In storil bom zate, kar koli me boš prosil, in Oče bo poveličan v Sinu.14 In če Me kar koli prosite v Mojem imenu, bom to storil.«
Obljubite, da boste poslali Svetega Duha
15 »Če me ljubite, spolnjujte moje zapovedi.16 Prosil bom Očeta in poslal vam bo drugega Tolažnika# Pomočnik 14:16 Ali "Tolažnik", "Branilec". Glej tudi: 14:26.ki bo ostal s tabo za vedno, -17 Duh resnice # Duh resnice 14:17 Glej: Slovar »Sveti Duh«. Sveti Duh razlaga Božjo resnico Kristusovim sledilcem. Glej tudi: 14:13.. Svet ga ne more sprejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Poznaš ga, ker živi s teboj in bo v tebi.
18 Ne bom vas pustil sirot, ampak se bom vrnil k vam.19 Še malo in svet Me ne bo več videl, vi pa boste videli, saj jaz živim in vi boste živeli.20 Na tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu, vi v meni in jaz v vas.21 Kdor pozna moje zapovedi in jih izpolnjuje, me ljubi. Kdor mene ljubi, ga bo ljubil tudi moj Oče in jaz ga bom ljubil in se mu sam prikazal.«
22 Juda (ne Iškarijot) mu je rekel: "Gospod, zakaj se boš prikazal nam in ne svetu?"
23 Jezus je odgovoril: »Če me kdo ljubi, bo izpolnil moj nauk in moj Oče ga bo ljubil, in takrat bomo prišli k njemu in prebivali pri njem.24 Kdor Me ne ljubi, ne izpolnjuje Mojega nauka; Toda nauk, ki ga slišite, ne prihaja od mene, ampak od Očeta, ki me je poslal.
25 To sem vam povedal, ko sem bil med vami.26 Tolažnik, Sveti Duh, ki vam ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo vsega naučil in spomnil na vse, kar sem vam povedal.
27 Mir vam zapuščam. Svoj mir vam dajem, a ne tako, kot daje svet, jaz vam ga dajem. Naj se vaša srca ne vznemirjajo in naj se ne bojijo.28 Slišali ste me reči, da odhajam, vendar bom spet prišel k vam. Če bi me ljubili, bi se zdaj veselili, da grem k Očetu, ki me presega v veličini.29 Zato vam o tem povem vnaprej, da boste verjeli, ko se zgodi.30 Nimam več veliko časa za pogovor s teboj, ker je princ tega sveta# princ tega sveta 14:30 To je "Satan". Glej: "Satan".že blizu. Nad mano nima moči,31 toda vse to se zgodi, da bi svet vedel, da ljubim Očeta in delam, kakor mi je zapovedal.
Vstani in pojdiva od tod.”
